Snježano Ristič sem spoznal na enem izmed izobraževalnih dogodkov, kjer je bila povabljena kot gostja predavateljica. Ko je povedala svojo zgodbo, sem bil očaran. Očaran nad njenim pogumom, vztrajnostjo, najbolj pa nad njo kot vzornico vsem nam in še posebej tistim samooklicanim žrtvam, ki si radi prodajajo izgovore, da so že preveč stari, da ne znajo tujega jezika, da se ne da … Naj samo pogledajo Snježano, ki je pri svojih 60-ih letih, brez znanja angleščine, kot brezdomka vzela življenje v svoje roke, sedaj pa jo gledamo na velikih odrih, kako s svojo zgodbo, s svojim zgledom ispirira mnoge po svetu. Občudujem jo in globoko spoštujem, zato sem jo ob sproščenem klepetu prosil, da tudi v tej knjigi poda del svoje modrosti.

Snježana, Dream builder coach, predavateljica in motivatorka.

»Kdo sem? Sem samo ena izmed vas. Lahko se vam predstavim kot upokojenka, babica, knjižni molj, ljubiteljica narave in vsega, kar me obkroža. Mogoče je samo moja življenjska pot malce drugačna od vaše. Mogoče to, da sem se pri svojih 60-ih letih brez denarja, znanja angleščine, poznanstev, računalnika in lahko bi še in še naštevala brez česa vsega, odpravila poiskat odgovor ZAKAJ?

Pot me popeljala na drugi konec sveta, spoznala sem nekaj največjih svetovnih učiteljev, kot so dr. Wayne W. Dyer, Louise L. Hay, Bob Proctor, Mary Morrissey in veliko drugih, ki so zdaj moji mentorji. To, česar so me naučili, bi rada podala naprej vsakemu, ki si želi biti, postati, imeti življenje, ki mu pripada. V vas je neverjetna moč, ki samo čaka, da jo uporabite in zaživite v sreči, zdravju in obilju.

Živim svoje sanje, pomagam ostalim uresničevati njihove sanje, potujem po svetu in se imam fajn.«

Preko katerih omejujočih prepričanj si morala, da si danes tu, kjer si, uspešna predavateljica?

»Najbolj omejujoč strah je bil, da ne bom zadostila zahtevam najprej staršev, potem učiteljev, potem v službi, potem moža, družine … Tako je bilo verjetno moje najbolj omejujoče prepričanje – da nisem dovolj dobra. Da sem nekdo, ki lahko počaka na koncu vrste. Da so dobre stvari za druge ljudi, ne pa zame. Nisem dovolj vredna, nisem dovolj dobra, če ne zadoščam merilom in zahtevam drugih. Stalno sem se opominjala, da si ne zaslužim …«

Od kod so izvirala ta prepričanja?

»Moj spomin seže zelo daleč v otroštvo. Prvi spomin je bil, ko sem bila stara 9 mesecev. Že takrat je bil v meni neki strah, da mi nekaj ne pripada. Kot da nimam pravice biti tu na tem svetu. Zdaj ko to preučujem in malo več vem o energijah in o tem, kdo mi smo, sem prepričana, da je ta strah prenesen od prej, bog si ga vedi od kdaj, ampak se ga zavedam od zelo zgodnjega otroštva. Večina teh strahov izhaja iz otroštva, zagotovo.

Če se teh strahov in prepričanj ne znamo znebiti, in po večini primerov se ne znamo, nam v življenje pridejo situacije, ki nam še potrdijo ta prepričanja. Ravno to je naloga prepričanj – da bodo to potrdila, da nas prepričajo. Nimamo stalno novih strahov, ampak imamo le obstoječe še bolj močne, še bolj izrazite.

Če imamo neko prepričanje iz otroštva, se nam le-to izrazi v našo realnost. Prepričanje vodi naše misli in celo telo v – jaz verjamem v to, torej se mi to mora udejanjiti.

Ni pravih in napačnih prepričanj. Samo nekatera nas podpirajo v tisti naši nameri, za katero smo prišli na ta svet, druga ne. Dokler ne prepoznamo namere, se ukvarjamo s prepričanji, poskušamo zadostiti potrebam drugih. Tu se zgodi, da se moramo soočiti s temi prepričanji. Takrat imamo izbiro, ali se bomo dejansko z njimi soočili, spremenili v prepričanja, ki nas podpirajo, ali pa bomo ostali v vlogi žrtve, da nas bodo ta prepričanja vodila.«

Zelo zanimivo. Kako enostavno, a se kar ne zavedamo tega.

»Zelo enostavno, a sem potrebovala 60 let, da sem prišla do tega.«

Kako si to presegla?

»Življenje me je vrglo na kolena na zelo grob način. Izgubila sem vse, kar je bilo materialnega. Poleg tega sta mi razpadli tako družina kot tudi socialni krog. Znašla sem se kot brezdomka na cesti z dvema vrečama. Izgubila sem vse slike, spomine, oblačila, ker vse, kar sem lahko nosila, sta bili dve vreči. Takrat se seveda nisem zavedala svojih prepričanj, želela sem le umreti. Vem, da je imelo življenje drugačne načrte. Potem sem bila končno pripravljena poslušati življenje, se mu ponižno ukloniti. Dovolila sem, da me je življenje odpeljalo tja, kjer sem jaz doma – v knjižnico med knjige.«

Kaj je bil glavni klik, da si začela iskati rešitev?

»Najprej je bila čista otopelost, ko mi ni bilo nič do življenja. Ko sem ugotovila, da ne morem kar tako nehati dihati in umreti, sem začela poslušati to, kar sem dobila v knjižnicah, na internetu. Takrat nisem imela niti računalnika, a sem ga uporabljala kar v knjižnici in tako preko interneta prišla do svoje zdajšnje mentorice Mary Morrissey. Čeprav nisem znala angleško, sem vseeno nekako razumela, o čem govori. Ko sem pol leta znova in znova poslušala njen isti intervju, sem čez pol leta ugotovila, da omenja nekega človeka, potrebovala sem uro in pol, da sem vse kombinacije črk vtipkala v internet in ugotovila, da je to dr. Wayne W. Dyer. Imamo ogromno njegovih knjig. Ker sem tej ženski že zaupala, verjela, sem ob njeni omembi in hvaljenju vedela, da mora biti nekaj posebnega. Takoj sem poiskala njegovo knjigo ‘Verjemite in videli boste’ in jo prebrala.

7 dni po tem, ko sem jo prebrala, sem sedela z njim za isto mizo in sva se pogovarjala. Še vedno nisem znala angleško, le z rokami in nogami sem se pogovarjala z njim. Že vnaprej sem si pripravila nekaj vprašanj zanj, da bi dobila želene odgovore. Pomagala sem si z Google prevajalnikom in se pogovarjala z njim na polno. Energija ne pozna meja. Tudi če ne poznam jezika. Lahko razumeš, če hočeš. Takrat je prišla odločitev: ok, če ne morem umreti, moram živeti.

Takrat sem že vedela, da je nekaj ogromnega za tem. To je v vsakem od nas. Védenje, da je nekaj več. Da ne more biti vse od življenja zgolj roditi se, umreti, vmes pa imeti neko službo. Že navaden pralni stroj ima 20 programov, a jaz naj bi imela le štiri? Mora biti nekaj več. Takrat sem se odločila, posledično kot bivša poslovna ženska, da grem neposredno do dobavitelja. Zdaj vidim, da sem takrat naredila nekaj neverjetnega, da se je zgodil čudež. Stara sem bila 60 let. Vedela sem, da nimam časa 20 let, da bi šla po klasični poti, ko ljudje 20 let berejo knjige, se izobražujejo in delajo na sebi, da zrastejo. Moram narediti nekaj drugačnega. Vpisala sem se v program dr. Waynea W. Dyerja, ki je takrat stal 500 dolarjev. Takrat sem bila brezdomka, nisem imela prav nič denarja. A se je prav neverjetno pojavil način.

Ko si nekaj močno želiš, ne potrebuješ ne denarja ne ne vem kaj posebnega, stvari se bodo zgodile, le želeti si moramo dovolj.

Takrat sem imela zelo močno željo, zelo močan zakaj in popolno odločenost. Bila sem pripravljena narediti prav vse, če bi bilo treba, sem bila pripravljena iti po Ljubljani in čistiti, lizati stranišča ali še kaj hujšega. Karkoli. Ni bilo stvari, ki je takrat ne bi bila pripravljena narediti. Tudi umreti, če bi bilo potrebno.

To je tista trda odločenost. S tako odločenostjo pride gotov uspeh na veliko lažji način do nas.

Ni bilo treba čistiti wc-jev. Je bila pa nekaj dni huda borba znotraj mene z lastnimi prepričanji. Določena prepričanja sem morala spremeniti. Prepričanja, kot so – Nisem dovolj dobra, si ne zaslužim, dobre stvari so za druge … Takrat so počasi popustila in se rodila prepričanja – to je zame dobro, to mi pripada, zaslužim si …

Bilo je zelo težko. Bilo je dosti kričanja, joka, bruhanja. Telesno, psihično in emocionalno je bilo zelo hudo. Če bi imela kaj v roki, bi se verjetno takrat kar ubila … Zdaj se tega ne morem točno spomniti in podoživeti, a bilo je res hudo …«

Je bilo vredno te borbe in bolečin?

»Absolutno. Pa tudi vredno je bilo vse to, kar me je pripeljalo do tega.«

A bi danes kaj drugače storila, če bi se še enkrat podala na to pot?

»Ne. Ker potem ne bi bilo to, kar je. Bi bila neka druga oseba. Vse, kar je bilo, lepo in manj lepo, me je pripeljalo do tu, kjer sem zdaj. Tu, kjer sem zdaj, je čudovito. Zato hvala za vse tisto, kar je bilo.«

V tvojih besedah začutim veliko hvaležnosti za vse, kar se ti je dogajalo. Se dosti trudiš ohranjati in gojiti to hvaležnost?

»Ni se treba truditi, da bi bili hvaležni. To enostavno pride naravno. Težko je biti hvaležen, če si lačen. Trudimo se biti hvaležni, a smo nekako v primežu, ker smo po eni strani jezni in prizadeti, ker nimamo kaj jesti. Ko to presežeš in ugotoviš, da v tem, ko si lačen, ko res nimaš nič materialnih stvari, vseeno najdeš kakšne stvari, ki so ti na razpolago – imela sem na primer knjižnico, polno knjig in znanja, notri je bil tudi avtomat s kavo za 30 centov, ki sem si jo lahko enkrat na teden privoščila – ugotoviš, da ti je še vedno danih veliko stvari. Potem pride ta hvaležnost iz notranjosti povsem spontano.«

Bila si v Ameriki, a ne?

»Res je. V žepu sem imela točno 20 dolarjev. V torbi pa kruh, vodo in gavrilovič pašteto. Tisto v tubi, ki se lahko zapre, da mi bo zdržala tri dni.  Dve noči sem sedela v avli hotela, ker nisem imela za spat. Tam te nihče nič ne vpraša. Kar se mi je denarja pokazalo, je šlo za letalsko vozovnico, zato za hrano ni ostalo.

Pred kratkim sem prebrala, da ko narediš en korak naproti univerzumu, kakorkoli bi to poimenovali, ne da bo on naredil le en korak proti tebi, ampak se bo celo vesolje zedinilo, da ti prinese tisto, kar je tvojega. To je vedno več, kot sami lahko vemo ali mislimo, da je … Kje neki bi jaz vedela, da se mi bo zgodilo kaj takega, jaz sem le naredila prvi korak. Jaz sem šla v Ameriko v stilu kot rečemo – greš v Rim, vidiš in umreš. Nisem videla naprej. Samo vedela sem, da bom šla tja, pa četudi bo enkratni obisk Amerike le moj vrhunec življenja, super. Več od tega nisem videla naprej.«

Skrivnostna so pota vesolja, bi lahko rekla. Kako se počutiš danes, ko si presegla ta prepričanja, strahove?

»Počutim se odlično, a strahovi še vedno so. Strahovi bodo, dokler bomo dihali. Zdaj le vem, kako se z njimi pogovarjati. Učim se, da je strah moj prijatelj. Živimo v materialnem svetu, v svetu dvojnosti. Kjer je ljubezen, je strah. Ne se delati, da ni strahov, da smo mi sedaj šli čez strahove.

Strah bo vedno prisoten, vendar ni treba, da je kot bavbav, ampak je lahko prijatelj, ki ti pove – poglej, do tu si prišel, zdaj pa greva korak čez …«

Strah je največji potencial, pravijo, bi se strinjala s tem?

»Absolutno. Strah je prijatelj, vzemi ga za sovoznika. Če mu pa pustiš, da on tebi dirigira , si pa izgubljen.«

Pomagala si že ogromno ljudem, na delavnicah in osebno … Kaj so po tvojem mnenju glavna omejujoča prepričanja, ki jih imajo ljudje?

»Najbolj pogosta so ta: nisem dovolj dober/dobra; občutek pomanjkanja, da ni dovolj. Nisem dovolj pametna, nimam dovolj šole, sem premlada, sem prestara … to so najpogostejša prepričanja pri ljudeh.

Potem prideta s tem povezani občutek manjvrednosti in slaba samopodoba. Če o sebi mislim, da nisem dovolj dobra, je to slaba samopodoba. Močnejše breme, kot da nismo dovolj dobri, je, da nismo dovolj vredni, da si ne zaslužimo. Če tako razmišljamo, potem tisto dobro ne more priti do nas.

Če jaz o sebi mislim, da nisem dovolj lepa, seksi, dovolj zanimiva za partnerja, bom dobila partnerja, ki mi bo to potrjeval. Tudi pri denarju je tako. Ali pri času, povsod. Jaz sem bila ena takih, da sem delala cele dneve in sploh ne spala, ker ni bilo dovolj časa. Neumnost.«

Opažam močno prepričanje v naši državi – kaj si bodo ljudje rekli .

»To je le druga stran prepričanja, da nisem dovolj dobra. Zato želimo na zunaj narediti popolno sliko – čudovito hišo in fasado, avto, urejeno družino, na zunaj vse lepo, na notri pa bolečina in hud občutek pomanjkanja, ki izhaja iz tega, da ni dovolj. Se stopnjuje. Ni dovolj denarja, ni dovolj ena hiša, ni dovolj … vedno hočeš več. Če imaš 10.000 ali milijon, nikoli ni dovolj, če imaš občutek, da ni dovolj, potem ni dovolj. Ne moreš biti srečen.«

Snježana, predstavljaj si, da imaš na voljo le dve minuti in je pred teboj vsa Slovenija, ki te posluša. Kaj bi jim povedala?

»Povedala bi jim, naj se zavedajo, da smo tako hudimano močni, pametni, sposobni, da lahko to našo ljubo Slovenijo v pol leta obrnemo na glavo. Res. Ko bi se ljudje zavedali, kako so dobri, pametni, da so dovolj. Da res lahko živijo svoje sanje. Ker sicer ne bi bili na tem svetu, če ne bi bilo vse kompletno tu, da živijo, kakor želijo živeti, svoje sanje, jaz rada rečem življenje po moji meri in nameri v dobro vseh vpletenih.«

Snježano sem spoznal na njenem 3-dnevnem seminarju, kjer smo ogromno odnesli, a še več kot to – ko sem stopil do nje in jo mencaje vprašal, kako naj se nekako premaknem, je rekla: »Meni je Mary rekla le: Zaupaj. Samo zaupaj. Če ne sebi, pa daj  meni. Zaupaj mi, da sem jaz rekla, da boš to naredila in da ti bo uspelo. «

Še danes, ko so težki časi, vidim prav Snježanine oči, ki me spomnijo, da moram naprej, ker je ona rekla, naj samo zaupam. Če ne sebi, pa njej. »Sposodi si mojo vero, če nimaš svoje,« je rekla.

 

Iz knjige Svoboden v srcu >>